Članki v Slovenščini

Verovanje v angele
--------------------------------------------------

To pomeni čvrsto verovanje, da obstajajo, da pripadajo nevidnemu svetu, ne našemu svetu, in da so cenjeni ter pobožni služabniki, ki častijo Allaha, kakor si zasluži biti čaščen, izvršujejo Njegove ukaze in Mu nikoli niso nepokorni.

Allah o njih pravi:

بَلْ عِبَادٌ مُّكْرَمُونَ ﴿٢٦﴾ لَا يَسْبِقُونَهُ بِالْقَوْلِ وَهُم بِأَمْرِهِ يَعْمَلُونَ
“Pač pa so oni častivredni služabniki. Oni ga ne prehitevajo z besedami in se ravnajo po Njegovem ukazu.” (Sura Al-Anbija’, 21:26-27)

Verovanje v njih je eden od šestih stebrov Imana (verovanja). Allah pravi:

آمَنَ الرَّسُولُ بِمَا أُنزِلَ إِلَيْهِ مِن رَّبِّهِ وَالْمُؤْمِنُونَ ۚ كُلٌّ آمَنَ بِاللَّـهِ وَمَلَائِكَتِهِ وَكُتُبِهِ وَرُسُلِهِ
“Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance.” (Sura Al-Bakara, 2:285)

Neverovanje v njih pa je zabloda, kakor se to opisuje v Kur’anu:

Allah (Slavljen naj je On) pravi:

وَمَن يَكْفُرْ بِاللَّـهِ وَمَلَائِكَتِهِ وَكُتُبِهِ وَرُسُلِهِ وَالْيَوْمِ الْآخِرِ فَقَدْ ضَلَّ ضَلَالًا بَعِيدًا
“Kdor pa ne bo veroval v Allaha, v Njegove angele in Njegove Knjige, v Njegove Poslance in oni svet, je daleč zašel.” (Sura An-Nisa, 4:136)

Ko je bil Poslanec (mir in blagoslov z njim) vprašan o verovanju, je rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Kaj vključuje verovanje v angele?

Verovanje v njihov obstoj: Verjamemo, da jih je Allah naredil iz svetlobe in jih ustvaril z naravno nagnjenostjo k Njegovemu čaščenju in pokoravanju.
Verovanje v tiste angele, katerih imena so nam bila omenjena, kakor je Džibril (Gabrijel). Na splošno verjamemo tudi v vse tiste, katerih imena nam niso bila omenjena.
Verovanje v njihove lastnosti, ki so nam bile omenjene. Te vključujejo naslednje:

Pripadajo nevidnemu svetu in Vsemogočni Allah jih je ustvaril samo za Njegovo čaščenje. Nimajo prav nobenih božjih lastnosti in so naravno nagnjeni k kazanju popolne pokornosti Allahu. Allah pravi:

لَّا يَعْصُونَ اللَّـهَ مَا أَمَرَهُمْ وَيَفْعَلُونَ مَا يُؤْمَرُونَ
“Ne zavračajo nobenega Allahovega ukaza in storijo natanko to, kar jim je ukazano!” (Sura At-Tahrim, 66:6)

Allah jih je ustvaril iz svetlobe, kar dokazuje Hadis: “Angeli so bili ustvarjeni iz svetlobe.” (Sahih Muslim: 2996)

Imajo krila, kakor Allah pravi:

الْحَمْدُ لِلَّـهِ فَاطِرِ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضِ جَاعِلِ الْمَلَائِكَةِ رُسُلًا أُولِي أَجْنِحَةٍ مَّثْنَىٰ وَثُلَاثَ وَرُبَاعَ ۚ يَزِيدُ فِي الْخَلْقِ مَا يَشَاءُ ۚ إِنَّ اللَّـهَ عَلَىٰ كُلِّ شَيْءٍ قَدِيرٌ
“Hvala Allahu, stvarniku nebes in Zemlje, ki odpošilja angele kot sle s po dvema, tremi in štirimi krili. On dodaja stvarjenju, kar hoče, kajti Allah zmore vse.” (Sura Fatir, 35:1)

Verovanje v dolžnosti, ki so nam bile omenjene in ki jih izvršujejo z Allahovim ukazom. Te vključujejo:

Angel z nalogo prenašanja Allahovega razodetja Njegovim poslancem, poimensko angel Džibril (Gabrijel).

Angel z nalogo jemanja duše tistim, ki jim je usojeno umreti, poimensko Angel smrti in njegovi pomočniki.

Angeli z nalogo zapisovanja vseh dobrih in slabih dejanj ljudi, znani tudi kot Plemeniti pisarji (Al-Kiram Al-Katibun).
Verovanje v Allaha
-------------------------------------------------------------

Verovanje v Allaha (slavljen naj je On), pomeni čvrsto prepričanje, da je Allah, Gospodar, Vladar in Stvarnik vsega. Edini On si zasluži, da Ga ljudje obožujejo z molitvijo, postom, upanjem, stahom itd.

Iman – verovanje v Allaha (slavljen naj je On), sestavljajo trije principi:

verovanje, da je samo Allah, Stvarnik in Gospodar vsega (tewhidur-rububijje)

verovanje, da se samo Njega obožuje (tewhidul-uluhijje)

verovanje, da samo Njemu pripadajo najlepša imena in lastnosti, ki so popolna (tewhidul-esmai we-ssifat)

Zato človek ne more biti vernik v Allaha (slavljen naj je On), vse dokler ne bo veroval, da je On Gospodar vsega in da ni drugega gospodarja, razen Njega. Samo On je Bog ter samo On se lahko obožuje. On je popoln v Svojih imenih in lastnostih ter nihče drugi ni popoln kot je On.
Verovanje v Allahovo Gospostvo oz. Gospodarstvo – tewhidur-rububijje

To pomeni čvrsto verovati, da je Allah Gospodar, stvarnik, ohranjevalec in oskrbovalec vsega; da On daje življenje in povzroča smrt; da samo On lahko daje dobro ali škodo; da vse odločitve ležijo pri Njem, da je v Njegovi roki vse dobro, da ima On moč nad vsem; in da pri vsem tem nima nobenega partnerja.

Verovanje v Allaha (slavljen naj je On), pomeni čvrsto prepričanje, da je Allah, Gospodar, Vladar in Stvarnik vsega. Edini On si zasluži, da Ga ljudje obožujejo z molitvijo, postom, upanjem, stahom itd.

Iman – verovanje v Allaha (slavljen naj je On), sestavljajo trije principi:

verovanje, da je samo Allah, Stvarnik in Gospodar vsega (tewhidur-rububijje)

verovanje, da se samo Njega obožuje (tewhidul-uluhijje)

verovanje, da samo Njemu pripadajo najlepša imena in lastnosti, ki so popolna (tewhidul-esmai we-ssifat)

Zato človek ne more biti vernik v Allaha (slavljen naj je On), vse dokler ne bo veroval, da je On Gospodar vsega in da ni drugega gospodarja, razen Njega. Samo On je Bog ter samo On se lahko obožuje. On je popoln v Svojih imenih in lastnostih ter nihče drugi ni popoln kot je On.
Verovanje v Allahovo Gospostvo oz. Gospodarstvo – tewhidur-rububijje

To pomeni čvrsto verovati, da je Allah Gospodar, stvarnik, ohranjevalec in oskrbovalec vsega; da On daje življenje in povzroča smrt; da samo On lahko daje dobro ali škodo; da vse odločitve ležijo pri Njem, da je v Njegovi roki vse dobro, da ima On moč nad vsem; in da pri vsem tem nima nobenega partnerja.
“Samo On ustvarja in odloča!” (Sura Al-‘Araf, 54)

Kot del našega verovanja, sprejemamo, da edino Allahu pripada oblast nad vsemi bitji.

Vzvišeni Allah je rekel:

وَلِلَّـهِ مُلْكُ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضِ
“Samo Allahova je oblast na nebesih in na Zemlji…” (Sura An-Nur, 42)

Arabski mnogobožci v času Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim) so potrjevali Allahovo Gospostvo. Verovali so, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljevalec vseh zadev, vendar samo ta potrditev ni bila dovolj, da bi bili sprejeti pod okrilje islama. Allah pravi:

وَلَئِن سَأَلْتَهُم مَّنْ خَلَقَ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضَ لَيَقُولُنَّ اللَّـهُ ۚ قُلِ الْحَمْدُ لِلَّـهِ ۚ بَلْ أَكْثَرُهُمْ لَا يَعْلَمُونَ
“Če jih vprašaš: ‘Kdo je ustvaril nebesa in Zemljo?’, bodo zagotovo rekli: ‘Allah.’ Reci: ‘Hvala Allahu!’ Toda večina tega ne ve.” (Sura Lukman, 31:25)

Potrjevanje, da je Allah Gospodar vseh svetov, da je lastnik in oskrbovalec, posledično vodi k temu, da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena izključno Njemu, brez jemanja kakršnihkoli partnerjev Njemu pri čaščenju.

V islamskih knjigah obstajajo poglavlja, ki govorijo o medsebojni povezavi med verovanjem v Allahovo Gospodarstvo tj. da nas je ustvaril Bog in čaščenjem Njega.

Rekel je Allah:

يَا أَيُّهَا النَّاسُ اعْبُدُوا رَبَّكُمُ الَّذِي خَلَقَكُمْ وَالَّذِينَ مِن قَبْلِكُمْ لَعَلَّكُمْ تَتَّقُونَ
“O, ljudje! Obožujte svojega Gospodarja, ki je ustvaril vas in vaše prednike, da bi se rešili kazni.” (Sura Al-Bekara, 2:21)

V omenjenem verzu vidimo primer medsebojne povezave med verovanjem da je Allah naš Gospodar in čaščenjem Njega, v besedah: “Obožuje svojega Gospodarja”.

Nesmiselno bi bilo, če bi potrjevali, da je Allah stvarnik vsega, upravljevalec vseh zadev in tisti, ki daje življenje ter povzroča smrt, potem pa bi dejanja čaščenja usmerili nekomu drugemu poleg Njega. Takšno početje je zares ogromna zabloda in eden od največjih grehov. Allah pravi:
وَإِذْ قَالَ لُقْمَانُ لِابْنِهِ وَهُوَ يَعِظُهُ يَا بُنَيَّ لَا تُشْرِكْ بِاللَّـهِ ۖ إِنَّ الشِّرْكَ لَظُلْمٌ عَظِيمٌ
“In ko je Lukman svetoval svojemu sinu, mu je rekel: “O, moj sin, ne jemlji si boga poleg Allaha. Širk (oboževanje nekoga ali nečesa drugega poleg Allaha) je zares velikanski zločin.” (Sura Lukman, 31:13)

Ko je bil Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) vprašan o največjem grehu v Allahovem pogledu, je odvrnil:

أن تجعل لله نداً وهو خلقك

“Da Allahu pripišeš partnerja v čaščenju, čeprav te je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)
Verovanje, da je Allah edini, ki je vreden čaščenja – tewhidul-uluhijje

Kaj to pomeni?

To pomeni odločno verovanje, da je Allah edini resnični Bog, ki si zasluži čaščenja. To narekuje, da morajo biti vsa javna in tajna dejanja čaščenja, kakor so prošnja, strah, zanašanje, molitev, obvezna miloščina (Zakat), postenje in iskanje pomoči, usmerjena izključno Njemu. Allah pravi:

وَإِلَـٰهُكُمْ إِلَـٰهٌ وَاحِدٌ ۖ لَّا إِلَـٰهَ إِلَّا هُوَ الرَّحْمَـٰنُ الرَّحِيمُ
“Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.” (Sura Al-Bakara, 2:163)

يَا أَيُّهَا النَّاسُ اعْبُدُوا رَبَّكُمُ الَّذِي خَلَقَكُمْ وَالَّذِينَ مِن قَبْلِكُمْ لَعَلَّكُمْ تَتَّقُونَ
“O, ljudje! Obožujte svojega Gospodarja, ki je ustvaril vas in vaše prednike, da bi se rešili kazni.” (Sura Al-Bekara, 2:21)

Prav tako je rekel Allah:

وَلَقَدْ بَعَثْنَا فِي كُلِّ أُمَّةٍ رَّسُولًا أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ وَاجْتَنِبُوا الطَّاغُوتَ
“Vsem ljudstvom smo poslali poslance: `Allaha obožujte in ogibajte se tagutov (tistih, ki se obožujejo poleg Allaha)´.” (Sura An-Nahl, 36)

Prenešeni verzi pojasnjujejo, da je Allah edini Bog, kar pomeni, da si samo On zasluži biti čaščen in da nihče drug ne sme biti čaščen poleg ali namesto Njega.
Pomembnost verovanja, da je Allah Edini Bog vreden čaščenja

Pomembnost verovanja, da je Allah edini Bog vreden čaščena, je razvidna s številnih vidikov:

Čaščenje Allaha je glavni smisel obstoja ljudi in džinnov. Allah pravi:

وَمَا خَلَقْتُ الْجِنَّ وَالْإِنسَ إِلَّا لِيَعْبُدُونِ
“Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo.” (Sura Az-Zarijat, 51:56)

Čaščenje Allaha je tudi razlog, da je Allah pošiljal poslance in razodeval božje knjige, s čimer je bilo potrjeno, da je Allah edini Bog vreden čaščenja in zavrnjena vsa lažna božanstva, ki so čaščena poleg ali skupaj z Njim. Allah pravi:

وَلَقَدْ بَعَثْنَا فِي كُلِّ أُمَّةٍ رَّسُولًا أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ وَاجْتَنِبُوا الطَّاغُوتَ
“Vsem ljudstvom smo poslali poslance: `Allaha obožujte in ogibajte se tagutov (tistih, ki se obožujejo poleg Allaha)´.” (Sura An-Nahl, 36)

Čaščenje Allaha je prva dolžnost človeka do svojega Stvarnika. Ko je Poslanec dajal navodila in ukaze Mu’azu ibn Džabalu, preden ga je poslal v Jemen, mu je rekel:

“Odhajaš k ljudem Knjige. Naj bo prva stvar, h kateri jih boš pozval, pričanje, da ni nobenega božanstva vrednega čaščenja, razen Allah.” (Sahih Al-Buhari: 1389, Sahih Muslim: 19) To je, naj usmerijo vsa dejanja čaščenja izključno Njemu.

Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je dejanska uresničitev pomena izjave La ilahe illAllah. Arabska beseda ilah (na splošno prevedena kot ‘Bog’) se nanaša na vsako bitje, ki se ga časti. Torej, ni nobenega Boga, ki bi si resnično zaslužil biti čaščen, razen Allaha, in zato nobeno dejanje čaščenja ne sme biti usmerjeno, razen izključno Njemu.

Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je logičen izid verovanja, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljalec vseh zadev.
Pomen čaščenja (‘Ibadet)

Arabski izraz ‘Ibadet obsega vse besede in dejanja, ki jih Allah ljubi in odobrava in ki jih je zapovedal ali priporočil, bodisi da so takšne besede in dejanja javna, kakor so molitev, miloščina (zekat) in romanje; bodisi tajna, kakor so ljubezen do Allaha in Njegovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim), strah pred Allahom, zanašanje Nanj in iskanje Njegove pomoči.

Šejkhul-Islam Ibn Tejmijje, (naj se mu Allah usmili) je definiral ‘ibadet na sledeč način:

اسم جامع لكل ما يحبه الله ويرضاه من الأقوال، والأعمال الظاهرة والباطنة

“‘Ibadet je vsesplošen naziv, za vse tisto kar Allah ljubi in s čimer je zadovoljen, od dejanj in besed, javnih ali tajnih.”

Čaščenje (‘Ibadet) obsega vsa dejanja vernika, pod pogojem, da jih stori z namenom približevanja Allahu. Torej koncept čaščenja v islamu ni omejen na splošne obrede, kakor sta molitev in postenje, temveč vključuje vsa koristna dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni. Tako se vsa dobra dejanja, ki jih musliman stori, štejejo za dejanja čaščenja, za katera bo nagrajen na onstranstvu. Če jé, pije in spi, na primer, z namenom okrepitve, da se bo lahko pokoraval Allahu, bo za ta namen nagrajen. Tako musliman celo življenje živi za Allaha. Njegovo prehranjevanja za okrepitev, da se bo pokoraval Allahu, njegova poroka, da se bo izognil nedovoljenim spolnim odnosom, iskanje znanja, pridobivanje diplome, raziskovanje in ženina skrb za svojega moža, otroke in dom, vse to so dejanja čaščenja, dokler jih spremljajo dobri nameni.
Čaščenje je eden od razlogov našega ustvarjanja
Allah pravi:

وَمَا خَلَقْتُ الْجِنَّ وَالْإِنسَ إِلَّا لِيَعْبُدُونِ ﴿٥٦﴾ مَا أُرِيدُ مِنْهُم مِّن رِّزْقٍ وَمَا أُرِيدُ أَن يُطْعِمُونِ ﴿٥٧﴾ إِنَّ اللَّـهَ هُوَ الرَّزَّاقُ ذُو الْقُوَّةِ الْمَتِينُ
“Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo. Od njih ne želim nobene oskrbe in nočem, da Me hranijo. Resnični oskrbovalec je samo Allah, Gospodar velike moči in Močni.” (Sura Az-zarijat, 51:56-58)
Stebra čaščenja

Način čaščenja, ki ga je Allah predpisal, temelji na dveh pomembnih stebrih:

Prvi steber: Popolna ponižnost in strah

Drugi steber: Popolna ljubezen do Allaha

Tako mora čaščenje (‘Ibada), katerega opravljanje je Allah ukazal Svojim sužnjem, spremljati (1) popolna predanost in ponižnost pred Allahom ob strahu pred Njim in (2) popolna ljubezen do Njega. Ljubezen, ki je ne spremlja strah in ponižnost, kakor je ljubezen do hrane in bogastva, se ne more smatrati za čaščenje. Po istem principu se tudi strah, ki ga ne spremlja ljubezen, kakor je strah pred divjo zverjo ali tiranskim vladarjem, ne more smatrati za čaščenje. Da bi bilo čaščenje izpolnjeno, ko opravljamo neko dejanje, se morata izpolniti tako ljubezen kot strah, to pa je lahko usmerjeno izključno Allahu.
Pogoja čaščenja

Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, se morata izpolniti dva pogoja:

Iskrenost: Mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu.

Sledenje usmeritvi Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim).

S poudarkom te točke Allah pravi:

بَلَىٰ مَنْ أَسْلَمَ وَجْهَهُ لِلَّـهِ وَهُوَ مُحْسِنٌ فَلَهُ أَجْرُهُ عِندَ رَبِّهِ وَلَا خَوْفٌ عَلَيْهِمْ وَلَا هُمْ يَحْزَنُونَ
“Res je, da tistemu, ki se preda Allahu in je pri tem dobrodelnik, pripada nagrada pri njegovem Gospodarju. Za takšne ne bo strahu in ne bodo žalovali.” (Sura Al-Bakara, 2:112)

Izjava ‘tistemu, ki se preda Allahu’ pomeni, da je spoznal bistvo monoteizma z iskrenim čaščenjem izključno Allaha.

Besede ‘in je pri tem dobrodelnik’ pomenijo, da sledi Allahovemu zakonu in usmeritvi (Sunni) Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim).
Verovanje v Allahova Imena in Lastnosti – tewhidul-esmai we-ssifat

To vključuje verovanje v imena in lastnosti, ki jih je Allah potrdil Zase, ali ki jih je Njegov Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) potrdil Zanj, na način, ki ustreza Njegovemu veličanstvu.

Allah ima najlepša imena in popolne lastnosti. Vsa Njegova imena in lastnosti so edinstvene. Allah pravi:

لَيْسَ كَمِثْلِهِ شَيْءٌ ۖ وَهُوَ السَّمِيعُ الْبَصِيرُ
“Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)

V tej kategoriji sta zelo pomembni dve stvari:

Prva: Potrjevanje Allahovih imen in lastnosti. Potrjevanje in sprejem Allahovih imen in lastnosti, ki se prenašajo v Kur’anu ali v besedah Allahovega Poslanca Muhammeda.

Druga: Zanikati kakršnokoli primerjavo z Njegovimi stvarjenji. To je zanikanje in zavračanje kakršnekoli primerjave med Allahom in Njegovimi bitji v katerem koli od Njegovih imen in lastnosti, ker je Allah rekel:

لَيْسَ كَمِثْلِهِ شَيْءٌ ۖ وَهُوَ السَّمِيعُ الْبَصِيرُ
“Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)

Glede tewhida el-esma’i i wes-sifat obstajajo dve vrsti zablojenih skupin:

Prvi so na poti primerjave, primerjali so podobnost med Allahom in Njegovimi bitji govoreč: “Allah ima sluh, kot je naš sluh in On ima vid kot mi, ki imamo vid.” Oni tako interpretirajo tudi druga Allahova imena in lastnosti. Odgovor tem ljudem je del ajeta: “Nič ni kot On.” Vedite, da kdorkoli, ki primerja Allahova imena in lastnosti z lastnostmi nekoga od Njegovih bitij je nevernik in to stališče je konsenz islamskih učenjakov.

Druga zablojena skupina se je izognila tistemu, v kar je padla prva skupina glede primerjave, vendar so oni na svoji poti zanikali Allahova imena in lastnosti, saj niso sprejeli tisto, kar je Allah potrdil za Sebe in tisto, kar je Njegov Poslanec (naj je Božji mir z njim) potrdil glede Njegovih imen in lastnosti. Oni pravijo: “Allah ne sliši, niti vidi.” Oni so zanikali Allahove lastnosti, lastnost tega, da se je Allah vzdignil nad Njegovim Aršom (prestolom), zanikali so prav tako tudi nekatere druge Njegove lastnosti. Odgovor tem ljudem je ajet: “On vse sliši in vidi.”

Opomba: (spodnji del je zelo pomemben!)
Pravilno stališče glede verovanja v Allaha in vsa Njegova imena in lastnosti, ki so omenjena v Kur’anu ter tista o katerih nas je obvestil Allahov Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) – je brez kakršnegakoli tahrifa (spreminjanja njihovega pomena), brez ta’tila (zanikanja-negacije), brez tekjifa (spraševanja o kakovosti) in brez temsila (primerjave, razmišljanja o podobnosti z Njegovimi bitji).
أَلَا لَهُ الْخَلْقُ وَالْأَمْرُ
“Samo On ustvarja in odloča!” (Sura Al-‘Araf, 54)

Kot del našega verovanja, sprejemamo, da edino Allahu pripada oblast nad vsemi bitji.

Vzvišeni Allah je rekel:

وَلِلَّـهِ مُلْكُ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضِ
“Samo Allahova je oblast na nebesih in na Zemlji…” (Sura An-Nur, 42)

Arabski mnogobožci v času Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim) so potrjevali Allahovo Gospostvo. Verovali so, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljevalec vseh zadev, vendar samo ta potrditev ni bila dovolj, da bi bili sprejeti pod okrilje islama. Allah pravi:

وَلَئِن سَأَلْتَهُم مَّنْ خَلَقَ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضَ لَيَقُولُنَّ اللَّـهُ ۚ قُلِ الْحَمْدُ لِلَّـهِ ۚ بَلْ أَكْثَرُهُمْ لَا
“Če jih vprašaš: ‘Kdo je ustvaril nebesa in Zemljo?’, bodo zagotovo rekli: ‘Allah.’ Reci: ‘Hvala Allahu!’ Toda večina tega ne ve.” (Sura Lukman, 31:25)

Potrjevanje, da je Allah Gospodar vseh svetov, da je lastnik in oskrbovalec, posledično vodi k temu, da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena izključno Njemu, brez jemanja kakršnihkoli partnerjev Njemu pri čaščenju.

V islamskih knjigah obstajajo poglavlja, ki govorijo o medsebojni povezavi med verovanjem v Allahovo Gospodarstvo tj. da nas je ustvaril Bog in čaščenjem Njega.
Rekel je Allah:

يَا أَيُّهَا النَّاسُ اعْبُدُوا رَبَّكُمُ الَّذِي خَلَقَكُمْ وَالَّذِينَ مِن قَبْلِكُمْ لَعَلَّكُمْ تَتَّقُونَ
“O, ljudje! Obožujte svojega Gospodarja, ki je ustvaril vas in vaše prednike, da bi se rešili kazni.” (Sura Al-Bekara, 2:21)

V omenjenem verzu vidimo primer medsebojne povezave med verovanjem da je Allah naš Gospodar in čaščenjem Njega, v besedah: “Obožuje svojega Gospodarja”.

Nesmiselno bi bilo, če bi potrjevali, da je Allah stvarnik vsega, upravljevalec vseh zadev in tisti, ki daje življenje ter povzroča smrt, potem pa bi dejanja čaščenja usmerili nekomu drugemu poleg Njega. Takšno početje je zares ogromna zabloda in eden od največjih grehov. Allah pravi:

وَإِذْ قَالَ لُقْمَانُ لِابْنِهِ وَهُوَ يَعِظُهُ يَا بُنَيَّ لَا تُشْرِكْ بِاللَّـهِ ۖ إِنَّ الشِّرْكَ لَظُلْمٌ عَظِيمٌ
“In ko je Lukman svetoval svojemu sinu, mu je rekel: “O, moj sin, ne jemlji si boga poleg Allaha. Širk (oboževanje nekoga ali nečesa drugega poleg Allaha) je zares velikanski zločin.” (Sura Lukman, 31:13)

Ko je bil Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) vprašan o največjem grehu v Allahovem pogledu, je odvrnil:

أن تجعل لله نداً وهو خلقك

“Da Allahu pripišeš partnerja v čaščenju, čeprav te je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)
Verovanje, da je Allah edini, ki je vreden čaščenja – tewhidul-uluhijje

Kaj to pomeni?

To pomeni odločno verovanje, da je Allah edini resnični Bog, ki si zasluži čaščenja. To narekuje, da morajo biti vsa javna in tajna dejanja čaščenja, kakor so prošnja, strah, zanašanje, molitev, obvezna miloščina (Zakat), postenje in iskanje pomoči, usmerjena izključno Njemu. Allah pravi:

وَإِلَـٰهُكُمْ إِلَـٰهٌ وَاحِدٌ ۖ لَّا إِلَـٰهَ إِلَّا هُوَ الرَّحْمَـٰنُ الرَّحِيمُ
“Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.” (Sura Al-Bakara, 2:163)

يَا أَيُّهَا النَّاسُ اعْبُدُوا رَبَّكُمُ الَّذِي خَلَقَكُمْ وَالَّذِينَ مِن قَبْلِكُمْ لَعَلَّكُمْ تَتَّقُونَ
“O, ljudje! Obožujte svojega Gospodarja, ki je ustvaril vas in vaše prednike, da bi se rešili kazni.” (Sura Al-Bekara, 2:21)

Prav tako je rekel Allah:

وَلَقَدْ بَعَثْنَا فِي كُلِّ أُمَّةٍ رَّسُولًا أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ وَاجْتَنِبُوا الطَّاغُوتَ
“Vsem ljudstvom smo poslali poslance: `Allaha obožujte in ogibajte se tagutov (tistih, ki se obožujejo poleg Allaha)´.” (Sura An-Nahl, 36)

Prenešeni verzi pojasnjujejo, da je Allah edini Bog, kar pomeni, da si samo On zasluži biti čaščen in da nihče drug ne sme biti čaščen poleg ali namesto Njega.
Pomembnost verovanja, da je Allah Edini Bog vreden čaščenja

Pomembnost verovanja, da je Allah edini Bog vreden čaščena, je razvidna s številnih vidikov:

Čaščenje Allaha je glavni smisel obstoja ljudi in džinnov. Allah pravi:

وَمَا خَلَقْتُ الْجِنَّ وَالْإِنسَ إِلَّا لِيَعْبُدُونِ
“Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo.” (Sura Az-Zarijat, 51:56)

Čaščenje Allaha je tudi razlog, da je Allah pošiljal poslance in razodeval božje knjige, s čimer je bilo potrjeno, da je Allah edini Bog vreden čaščenja in zavrnjena vsa lažna božanstva, ki so čaščena poleg ali skupaj z Njim. Allah pravi:

وَلَقَدْ بَعَثْنَا فِي كُلِّ أُمَّةٍ رَّسُولًا أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ وَاجْتَنِبُوا الطَّاغُوتَ
“Vsem ljudstvom smo poslali poslance: `Allaha obožujte in ogibajte se tagutov (tistih, ki se obožujejo poleg Allaha)´.” (Sura An-Nahl, 36)

Čaščenje Allaha je prva dolžnost človeka do svojega Stvarnika. Ko je Poslanec dajal navodila in ukaze Mu’azu ibn Džabalu, preden ga je poslal v Jemen, mu je rekel:

“Odhajaš k ljudem Knjige. Naj bo prva stvar, h kateri jih boš pozval, pričanje, da ni nobenega božanstva vrednega čaščenja, razen Allah.” (Sahih Al-Buhari: 1389, Sahih Muslim: 19) To je, naj usmerijo vsa dejanja čaščenja izključno Njemu.

Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je dejanska uresničitev pomena izjave La ilahe illAllah. Arabska beseda ilah (na splošno prevedena kot ‘Bog’) se nanaša na vsako bitje, ki se ga časti. Torej, ni nobenega Boga, ki bi si resnično zaslužil biti čaščen, razen Allaha, in zato nobeno dejanje čaščenja ne sme biti usmerjeno, razen izključno Njemu.

Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je logičen izid verovanja, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljalec vseh zadev.
Pomen čaščenja (‘Ibadet)

Arabski izraz ‘Ibadet obsega vse besede in dejanja, ki jih Allah ljubi in odobrava in ki jih je zapovedal ali priporočil, bodisi da so takšne besede in dejanja javna, kakor so molitev, miloščina (zekat) in romanje; bodisi tajna, kakor so ljubezen do Allaha in Njegovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim), strah pred Allahom, zanašanje Nanj in iskanje Njegove pomoči.

Šejkhul-Islam Ibn Tejmijje, (naj se mu Allah usmili) je definiral ‘ibadet na sledeč način:

اسم جامع لكل ما يحبه الله ويرضاه من الأقوال، والأعمال الظاهرة والباطنة

“‘Ibadet je vsesplošen naziv, za vse tisto kar Allah ljubi in s čimer je zadovoljen, od dejanj in besed, javnih ali tajnih.”

Čaščenje (‘Ibadet) obsega vsa dejanja vernika, pod pogojem, da jih stori z namenom približevanja Allahu. Torej koncept čaščenja v islamu ni omejen na splošne obrede, kakor sta molitev in postenje, temveč vključuje vsa koristna dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni. Tako se vsa dobra dejanja, ki jih musliman stori, štejejo za dejanja čaščenja, za katera bo nagrajen na onstranstvu. Če jé, pije in spi, na primer, z namenom okrepitve, da se bo lahko pokoraval Allahu, bo za ta namen nagrajen. Tako musliman celo življenje živi za Allaha. Njegovo prehranjevanja za okrepitev, da se bo pokoraval Allahu, njegova poroka, da se bo izognil nedovoljenim spolnim odnosom, iskanje znanja, pridobivanje diplome, raziskovanje in ženina skrb za svojega moža, otroke in dom, vse to so dejanja čaščenja, dokler jih spremljajo dobri nameni.
Čaščenje je eden od razlogov našega ustvarjanja

Allah pravi:

وَمَا خَلَقْتُ الْجِنَّ وَالْإِنسَ إِلَّا لِيَعْبُدُونِ ﴿٥٦﴾ مَا أُرِيدُ مِنْهُم مِّن رِّزْقٍ وَمَا أُرِيدُ أَن يُطْعِمُونِ ﴿٥٧﴾ إِنَّ اللَّـهَ هُوَ الرَّزَّاقُ ذُو الْقُوَّةِ الْمَتِينُ
“Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo. Od njih ne želim nobene oskrbe in nočem, da Me hranijo. Resnični oskrbovalec je samo Allah, Gospodar velike moči in Močni.” (Sura Az-zarijat, 51:56-58)
Stebra čaščenja

Način čaščenja, ki ga je Allah predpisal, temelji na dveh pomembnih stebrih:

Prvi steber: Popolna ponižnost in strah

Drugi steber: Popolna ljubezen do Allaha

Tako mora čaščenje (‘Ibada), katerega opravljanje je Allah ukazal Svojim sužnjem, spremljati (1) popolna predanost in ponižnost pred Allahom ob strahu pred Njim in (2) popolna ljubezen do Njega. Ljubezen, ki je ne spremlja strah in ponižnost, kakor je ljubezen do hrane in bogastva, se ne more smatrati za čaščenje. Po istem principu se tudi strah, ki ga ne spremlja ljubezen, kakor je strah pred divjo zverjo ali tiranskim vladarjem, ne more smatrati za čaščenje. Da bi bilo čaščenje izpolnjeno, ko opravljamo neko dejanje, se morata izpolniti tako ljubezen kot strah, to pa je lahko usmerjeno izključno Allahu.
Pogoja čaščenja

Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, se morata izpolniti dva pogoja:

Iskrenost: Mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu.

Sledenje usmeritvi Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim).

S poudarkom te točke Allah pravi:

بَلَىٰ مَنْ أَسْلَمَ وَجْهَهُ لِلَّـهِ وَهُوَ مُحْسِنٌ فَلَهُ أَجْرُهُ عِندَ رَبِّهِ وَلَا خَوْفٌ عَلَيْهِمْ وَلَا هُمْ يَحْزَنُونَ
“Res je, da tistemu, ki se preda Allahu in je pri tem dobrodelnik, pripada nagrada pri njegovem Gospodarju. Za takšne ne bo strahu in ne bodo žalovali.” (Sura Al-Bakara, 2:112)

Izjava ‘tistemu, ki se preda Allahu’ pomeni, da je spoznal bistvo monoteizma z iskrenim čaščenjem izključno Allaha.

Besede ‘in je pri tem dobrodelnik’ pomenijo, da sledi Allahovemu zakonu in usmeritvi (Sunni) Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim).
Verovanje v Allahova Imena in Lastnosti – tewhidul-esmai we-ssifat

To vključuje verovanje v imena in lastnosti, ki jih je Allah potrdil Zase, ali ki jih je Njegov Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) potrdil Zanj, na način, ki ustreza Njegovemu veličanstvu.

Allah ima najlepša imena in popolne lastnosti. Vsa Njegova imena in lastnosti so edinstvene. Allah pravi:

لَيْسَ كَمِثْلِهِ شَيْءٌ ۖ وَهُوَ السَّمِيعُ الْبَصِيرُ
“Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)

V tej kategoriji sta zelo pomembni dve stvari:

Prva: Potrjevanje Allahovih imen in lastnosti. Potrjevanje in sprejem Allahovih imen in lastnosti, ki se prenašajo v Kur’anu ali v besedah Allahovega Poslanca Muhammeda.

Druga: Zanikati kakršnokoli primerjavo z Njegovimi stvarjenji. To je zanikanje in zavračanje kakršnekoli primerjave med Allahom in Njegovimi bitji v katerem koli od Njegovih imen in lastnosti, ker je Allah rekel:

لَيْسَ كَمِثْلِهِ شَيْءٌ ۖ وَهُوَ السَّمِيعُ الْبَصِيرُ
“Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)

Glede tewhida el-esma’i i wes-sifat obstajajo dve vrsti zablojenih skupin:

Prvi so na poti primerjave, primerjali so podobnost med Allahom in Njegovimi bitji govoreč: “Allah ima sluh, kot je naš sluh in On ima vid kot mi, ki imamo vid.” Oni tako interpretirajo tudi druga Allahova imena in lastnosti. Odgovor tem ljudem je del ajeta: “Nič ni kot On.” Vedite, da kdorkoli, ki primerja Allahova imena in lastnosti z lastnostmi nekoga od Njegovih bitij je nevernik in to stališče je konsenz islamskih učenjakov.

Druga zablojena skupina se je izognila tistemu, v kar je padla prva skupina glede primerjave, vendar so oni na svoji poti zanikali Allahova imena in lastnosti, saj niso sprejeli tisto, kar je Allah potrdil za Sebe in tisto, kar je Njegov Poslanec (naj je Božji mir z njim) potrdil glede Njegovih imen in lastnosti. Oni pravijo: “Allah ne sliši, niti vidi.” Oni so zanikali Allahove lastnosti, lastnost tega, da se je Allah vzdignil nad Njegovim Aršom (prestolom), zanikali so prav tako tudi nekatere druge Njegove lastnosti. Odgovor tem ljudem je ajet: “On vse sliši in vidi.”

Opomba: (spodnji del je zelo pomemben!)
Pravilno stališče glede verovanja v Allaha in vsa Njegova imena in lastnosti, ki so omenjena v Kur’anu ter tista o katerih nas je obvestil Allahov Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) – je brez kakršnegakoli tahrifa (spreminjanja njihovega pomena), brez ta’tila (zanikanja-negacije), brez tekjifa (spraševanja o kakovosti) in brez temsila (primerjave, razmišljanja o podobnosti z Njegovimi bitji).
Verovanje v Božje knjige
--------------------------------------------------------------

To pomeni čvrsto verovanje, da je Vsemogočni Allah spustil nekatere Božje knjige nekaterim Svojim poslancem in da vsebujejo Allahov govor, o katerem moramo razmišljati na način, ki ustreza Njegovemu veličanstvu. Te knjige vsebujejo tudi resnico, svetlobo in usmeritev za ljudi, tako na tem svetu kot na onostranstvu.

Verovanje v Božje knjige je eden od šestih stebrov verovanja, kakor Allah pravi:

يَا أَيُّهَا الَّذِينَ آمَنُوا آمِنُوا بِاللَّـهِ وَرَسُولِهِ وَالْكِتَابِ الَّذِي نَزَّلَ عَلَىٰ رَسُولِهِ وَالْكِتَابِ الَّذِي أَنزَلَ مِن قَبْلُ
“O, vi, ki verujete! Verujte v Allaha in verujte v Njegovega poslanca, v Knjigo, ki jo je razodel svojemu poslancu, ter v Knjige, ki jih je razodel pred tem.” (Sura An-Nisa’, 4:136)

V tem verzu Vsemogočni Allah ukazuje vernikom, naj verujejo Vanj in v Njegovega poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim) in v knjigo, ki jo je razodel Svojemu poslancu, poimensko Kur’an. Prav tako nam ukazuje, naj verujemo v vse knjige, ki jih je razodel pred Kur’anom.

Ko je definiral verovanje (Iman), je Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) nekoč rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Kaj vključuje verovanje v Božje knjige?

Verovanje, da so bile zares razodete od Allaha.

Verovanje, da vsebujejo Allahov govor.

Verovanje v božje knjige, ki jih je imenoval Allah, kakor so Kur’an, ki ga je razodel našemu poslancu Muhammadu, Tevrat (Tora), ki ga je razodel Musau (Mojzes) in Indžil (Evangelij), ki ga je razodel Isau (Jezus) (mir z vsemi), Zebur objavljen Davudu (David) ter Suhufi objavljeni Ibrahimu (Abraham) (naj je Božji mir z njimi).

Verovanje v verodostojne zgodbe omenjene v njih.

Postopati po teh predpisih, kateri niso derogirani in biti zadovoljen z njimi, vseeno ali razumel njihovo modrost ali pa ne. Vse prejšnje knjige so derogirane z Kur’anom, kakor to Kur’an pravi (citiramo v približnem prevodu pomena): “Tebi razodevamo Knjigo, resnico, samo da potrdi prej razodete knjige in da bedi nad njimi….” (Približen prevod iz sure Al-Maide, 48) Bistvo je, da se ne sme postopati po katerem koli predpisu iz prejšnjih knjig, razen po tistemu kar je pravilno v njih in je to Kur’an potrdil.
Verovanje v Poslance
---------------------------------------------------

Verovanje v Allahove poslance je eden od šestih stebrov Imana (verovanja). Allah pravi:

آمَنَ الرَّسُولُ بِمَا أُنزِلَ إِلَيْهِ مِن رَّبِّهِ وَالْمُؤْمِنُونَ ۚ كُلٌّ آمَنَ بِاللَّـهِ وَمَلَائِكَتِهِ وَكُتُبِهِ وَرُسُلِهِ
“Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance.” (Sura Al-Bakara, 2:285)

Ta verz pojasni, da moramo verovati v vse Allahove poslance brez razlikovanja med njimi. Zato ne smemo verovati v neke in zavrniti drugih, kakor so storili judje in kristjani.

Ko je Poslanec ﷺ definiral iman (verovanje) je v zvezi s tem rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Pomen verovanja v Poslance

To pomeni čvrsto verovanje, da je Allah poslal Poslanca vsakemu ljudstvu in skupnosti, pozival njene pripadnike k čaščenju edinole Allaha brez partnerjev, da so bili vsi Allahovi poslanci resnicoljubni, krepostni, zaupanja vredni in pravilno usmerjeni služabniki, ki so se trudili, da svoje ljudi usmerijo na pravo pot, in jim v popolnosti prenesli Allahovo sporočilo brez prikrivanja, izpuščanja ali dodajanja nečesa. Allah pravi:

فَهَلْ عَلَى الرُّسُلِ إِلَّا الْبَلَاغُ الْمُبِينُ
“Mar poslanci niso dolžni samo jasno oznanjati.” (Sura An-Nahl, 16:35)
Kaj vključuje verovanje v poslance?

1. Verovati, da je njihovo sporočilo resnično od Allaha in da jih je Allah poslal z enakim sporočilom, namreč častiti izključno Allaha in izogibati se lažnim božanstvom. Allah pravi:

وَلَقَدْ بَعَثْنَا فِي كُلِّ أُمَّةٍ رَّسُولًا أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ وَاجْتَنِبُوا الطَّاغُوتَ
»Vsem ljudstvom smo poslali poslance: `Allaha obožujte in ogibajte se tagutov (tistih, ki se obožujejo poleg Allaha)´.« (An-Nahl, 36)

Zakoni se lahko razlikujejo, kakor tudi dovoljeno in prepovedano v sporočilu, s katerim so bili poslanci poslani svojim narodom, odvisno od tega, kateri zakoni so najbolj ustrezali ljudem. Allah pravi:

لِكُلٍّ جَعَلْنَا مِنكُمْ شِرْعَةً وَمِنْهَاجًا
“Vsakemu izmed vas smo predpisali zakon in jasno pot.” (Sura Al-Ma’ida, 5:48)

2. Verovati v vse poslance in glasnike vere. Verjamemo v tiste poslance, ki jih je Allah poimenoval, kakor so Nuh (Noe), Ibrahim (Abraham), Musa (Mojzes), Isa (Jezus) in Muhammad, naj bo Allahov mir in blagoslov z njimi vsemi. Kar se tiče tistih, ki jih On ni poimenoval, vanje verjamemo na splošno. Tistega, ki ne veruje v sporočilo enega samega poslanca, se razume za nevernika v vsakega izmed njih.

3. Verjeti verodostojnim poročilom in pripovedovanjem o poslancih in njihovih čudežih, ki so omenjeni v Kur’anu in poslančevih tradicijah, kakor pripoveduje zgodba, da je Allah za Mojzesa razdvojil morje.

4. Delovati v skladu z nareki zakona razodetega našemu poslancu Muhammadu ﷺ, ki je bil pečat Poslancev in najboljši izmed njih.
Verovanje v Sodni dan
-------------------------------------------------------------------

Čvrsto verovanje, da bo Vsemogočni Allah dvignil ljudi v življenje iz njihovih grobov; potem jim bo sodil glede na njihova dejanja. Tisti, ki si zaslužijo iti v Raj, bodo poslani vanj, medtem ko bodo tisti, ki si zaslužijo iti v Pekel, poslani vanj.

Verovanje v Zadnji dan je eden od členov verovanja in verovanje ne bo veljavno, če oseba ne veruje v Zadnji dan. Allah pravi:

وَلَـٰكِنَّ الْبِرَّ مَنْ آمَنَ بِاللَّـهِ وَالْيَوْمِ الْآخِرِ
“Resnično pravični so tisti, ki verujejo v Allaha in Zadnji dan.” (Sura Al-Bakara, 2:177)
Zakaj Kur’an poudarja verovanje v Sodni dan?

Kur’an poudarja verovanje v Zadnji dan in ob številnih priložnostih opozarja nanj. Uporablja različne metode izražanja v arabščini ter verovanje v Zadnji dan povezuje z verovanjem v Allaha.

Razlog temu je, da je verovanje v Zadnji dan neizogiben rezultat verovanja v Vsemogočnega Allaha in Njegovo popolno pravičnost. Za ilustracijo:

Allah ne odobrava nepravičnosti; On ne bo dopustil, da hudodelci ostanejo nekaznovani, niti ne bo pustil na cedilu tistih, ki jim je bila storjena krivica, tako da ne bi dobili odškodnine za storjeno krivico, niti ne bo razočaral krepostnih, tako da jih ne bi nagradil za njihovo dobrodelnost. Številni so tisti, ki celo življenje preživijo ob zatiranju drugih in niso kaznovani vse do svoje smrti; številni so tisti, ki trpijo veliko krivic in umrejo, ne da bi kdajkoli dobili odškodnino za storjeno krivico. To pomeni, da mora biti drugo življenje, drugo od trenutnega življenja, kjer bodo dobrodelni nagrajeni in hudodelci kaznovani, vsi bodo dobili nagrado ali kazen, ki si jo zaslužijo.
Kaj vključuje verovanje v Sodni dan?

Verovanje v Zadnji dan vključuje številne stvari, nekatere od njih so:

1. Verovanje v končno vstajenje in zbiranje: To pomeni, da bo Vsemogočni Allah dvignil ljudi v življenje iz njihovih grobov in vsaka duša se bo vrnila v svoje telo. Ljudje bodo potem stopili pred Gospodarja vseh svetov za sodbo. Zbrani bodo na ogromni ravni planjavi, goli in bosi, kot so bili, ko jih je Allah prvič ustvaril.

Verovanje v vstajenje mrtvih je potrjeno s tekstualnimi dokazi iz Kurana in Sunne, dokazuje pa se tudi razumsko; preko notranje narave (Fitra). Zato čvrsto verujemo, da bo Allah dvignil mrtve iz njihovih grobov, njihove duše se bodo vrnile v svoja telesa in vsi ljudje bodo stali pred Gospodarjem vseh svetov za sodbo.

Allah pravi:

ثُمَّ إِنَّكُم بَعْدَ ذَٰلِكَ لَمَيِّتُونَ ﴿١٥﴾ ثُمَّ إِنَّكُمْ يَوْمَ الْقِيَامَةِ تُبْعَثُونَ
“Potem boste umrli in nato boste obujeni na Sodni dan.” (Sura Al-Mu’minun, 23:15-16)

Vse božje knjige so potrdile to dejstvo in izjavile, da je del Allahove modrosti za stvarjenje ljudi določanje končnega dne, ko jim bo On sodil za pokoravanje ali zavračanje Njegovih ukazov, ki jim jih je poslal preko Svojih poslancev. Allah pravi:

أَفَحَسِبْتُمْ أَنَّمَا خَلَقْنَاكُمْ عَبَثًا وَأَنَّكُمْ إِلَيْنَا لَا تُرْجَعُونَ
“Mar mislite, da smo vas ustvarili brez razloga in da se ne boste vrnili k Nam?” (Sura Al-Mu’minun, 23:115)
Nekateri tekstualni dokazi iz Kurana glede vstajenja

Allah je ustvaril človeštvo prvič in On ga je zmožen pripeljati nazaj v življenje. Allah pravi:

وَهُوَ الَّذِي يَبْدَأُ الْخَلْقَ ثُمَّ يُعِيدُهُ وَهُوَ أَهْوَنُ عَلَيْهِ
“In On je Tisti, Ki začne stvarjenje ter ga nato ponovi, in to je Njemu lažje.” (Sura Ar-Rum, 30:27)

Allah spodbija trditev, da je nemogoče, da se kosti vrnejo v življenje, ko razpadejo, in pravi:

قُلْ يُحْيِيهَا الَّذِي أَنشَأَهَا أَوَّلَ مَرَّةٍ ۖ وَهُوَ بِكُلِّ خَلْقٍ عَلِيمٌ
“Reci: ‘Oživil jih bo Tisti, ki jih je ustvaril prvič.’ “ (Sura Ja-Sin, 36:79)

Ko je zemlja neplodna in brez življenja, Allah nanjo spusti dež, ona reagira, se razbohoti in iz nje pridejo raznolike prelepe rastline. Tisti, ki jo lahko oživi, je zagotovo zmožen pripeljati mrtve nazaj v življenje, kakor Allah pravi:
“In z neba pošiljamo blagoslovljeno vodo in na njej dajemo rasti vrtovom in žitu, ki se žanje, in visokim palmam z nakopičenimi plodovi kot oskrbo za služabnike. In z njo oživljamo mrtvo krajino, in takšno bo tudi vstajenje!” (Sura Kaf, 50:9-11)

Vsaka razumna oseba priznava, če nekdo lahko naredi nekaj težkega, potem lahko iz še večjega razloga stori nekaj, kar je lažje od tega. Torej, če je bil Vsemogočni Allah zmožen ustvariti prelepa nebesa, obsežno Zemljo in vse mogočne zvezde, potem iz še večjega razloga zlahka pripelje nazaj v življenje kosti, ki so razpadle. Allah pravi:
“Mar ne vidite, da zmore Tisti, ki je ustvaril nebesa in Zemljo, ustvariti njim podobne? Pač! On je Stvarnik in Vsevedni!” (Sura Ja-Sin, 36:81)

2. Verovanje v Sodbo in tehtnico dejanj: Vsemogočni Allah bo sodil ljudem glede na njihova dejanja, ki so jih storili v življenju tega sveta. Tisti, ki častijo izključno Allaha in se pokoravajo Njemu ter Njegovemu poslancu Muhammadu (naj je Božji mir in blagoslov z njim) bodo imeli lahek obračun. Kar se tiče tistih, ki zagrešijo neodpustljiv greh Širka in Mu niso pokorni, bodo imeli strog obračun.

Dejanja ljudi bodo tehtana na ogromni tehtnici. Dobra dela bodo postavljena na eno stran, medtem ko bodo slaba dela postavljena na drugo stran tehtnice. Tisti, katerih dobra dela bodo težja od njihovih slabih del, bodo sprejeti v Raj, medtem ko bodo tisti, katerih slaba dela bodo težja od njihovih dobrih del, poslani v Pekel, in Allah ni krivičen do nikogar.

Allah pravi:
“Na Sodni dan bomo postavili tehtnice pravice in nobeni duši ne bo storjena nobena krivica. Upoštevali bomo tudi toliko, kolikor tehta zrno gorčice! Zadostuje, da Mi vodimo račune.” (Sura Al-Anbija’, 21:47)

3. Raj in Pekel: Raj je prebivališče večne blaženosti, ki jo je Allah pripravil za pobožne ljudi, ki so se pokoravali Allahu in Njegovemu poslancu (naj je Božji mir in blagoslov z njim). V njem bodo našli vse, kar si želijo njihova srca in v čemer je veselje za njihove oči.

Prebujanje želje v Njegovih služabnikih, da medsebojno tekmujejo v pokornosti Njemu, da bodo sprejeti v Raj. Vsemogočni
Allah pravi:
“In hitite k odpuščanju vašega Gospodarja in k plodnemu vrtu, širokemu kot nebesa in Zemlja, pripravljenemu za bogaboječe.” (Sura Ali-’Imran, 3:133)

Kar se tiče Pekla, to je prebivališče večne kazni, ki jo je Allah pripravil za nevernike, ki so zavrnili Allaha in niso bili pokorni Njegovim poslancem. V njem bodo našli različne oblike nepojmljivih, strašnih kazni in trpljenja.

Vsemogočni Allah opozarja Svoje služabnike na Pekel in pravi:
“Potem se varujte ognja, katerega gorivo bodo ljudje in kamenje, ognja, pripravljenega za nevernike.” (Sura Al-Bakara, 2:24)

Prosimo Te, o, Allah, da nas sprejmeš v Raj in nam pomagaš, da izgovarjamo besede in opravljamo dejanja, s katerimi se mu bomo približali, in iščemo zaščito pri Tebi pred Peklom in pred besedami ter dejanji, ki bi mu nas približale.

Kazen in blaženost v grobu: Verjamemo, da je smrt dejstvo. Allah pravi:
“Reci: ‘Vaša življenja zaključi angel smrti, ki je zadolžen za vas, in nato se boste k Njemu povrnili.’ “ (Sura As-Sadžda, 32:11)

Pravzaprav nihče ne more zanikati smrti. Verjamemo, da je, ko nekdo umre ali je ubit na kakršenkoli način, to zato, ker je prišel njegov določen rok, ki ga ne more prestaviti niti pospešiti. Allah pravi:
“Takrat ko pride njihov skrajni rok, ga ne morejo zadržati niti za nekaj časa niti ga ne morejo pospešiti.” (Sura Al-A’raf, 7:34)

Prav tako verjamemo, da je, kdor umre, pravzaprav prestavljen v življenje onostranstva.

Obstajajo številne verodostojne tradicije pripisane poslancu Muhammadu (naj je Božji mir in blagoslov z njim), v katerih je omenjena kazen v grobu za nevernike in hudobne ljudi ter blaženost za vernike in poštene ljudi. Verjamemo v vse to, vendar ne poskušamo odkriti, kako se to zgodi, kajti človeški um nikakor ne more doumeti tega načina ali stvarnosti, saj je to del nevidnega sveta, kakor sta Pekel in Raj, in ne del materialnega, vidnega sveta. Človeški um je sposoben le analognega sklepanja in deduktivnega argumentiranja ter razsojanja v zadevah, ki imajo enako zvezo in katerih zakoni so znani v vidnem svetu.

Življenje v grobu je del nevidnega sveta, ki ga ne moremo zaznati z našimi čuti. Če bi bilo to možno, verovanje v nevidni svet ne bi imelo prav nobene koristi, ne bi bilo modrosti za opravljanje verskih dolžnosti in ljudje ne bi razumeli kot nujno, da pokopljejo mrtve, kakor je Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) nekoč izjavil: “Če vam to ne bi preprečilo, da pokopljete eden drugega, bi Allaha prosil, da bi lahko slišali kazen v grobu, ki jo jaz lahko slišim.” (Sahih Muslim: 2868, Sunan An-Nasa’i: 2058) Ker so živali izvzete iz verskih dolžnosti, lahko slišijo glasove tistih, ki so kaznovani v svojih grobovih.
Verovanje v usodo
-----------------------------------------------------------

To pomeni odločno verovanje, da se vse, dobro in slabo, dogaja po Allahovi volji, Ki dela, kar želi. Nič se ne more zgoditi brez Njegove volje in Njegovemu znanju ne uide niti nekaj tako majhnega v nebesih in na Zemlji, kot je teža atoma. Vendar Svojim sužnjem ukazuje, naj počnejo določene stvari in jim prepoveduje ostale ter jim daje svobodno voljo, da počnejo, kar hočejo, ne da bi bili prisiljeni v nekaj proti svoji volji. Ustvaril je njih in tudi njihovo sposobnost, da počnejo stvari. V Svojo milost usmeri, kogar hoče, in v zablodo zapelje, kogar hoče, ob Svoji popolni modrosti. Ne bo izprašan za to, kar počne, medtem ko ljudje bodo izprašani za to, kar počnejo.

Verovanje v Božjo odredbo je eden od stebrov verovanja. Ko je bil Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) nekoč vprašan o verovanju, je odvrnil: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Kaj vključuje verovanje v Božjo odredbo?

1. Verovanje, da Allah ve vse in da je vedel vse o Svojih stvaritvah, še preden jih je pripeljal v obstoj. Njegovo predznanje vključuje njihovo celotno oskrbo, njihov čas življenja, njihove besede in dejanja, vse njihovo početje, ve, kaj prikrijejo in razkrijejo, pozna tiste, ki bodo sprejeti v Džennet (Raj), kakor tudi tiste, ki bodo poslani v Džehennem (Pekel). Allah pravi:

هُوَ اللَّـهُ الَّذِي لَا إِلَـٰهَ إِلَّا هُوَ ۖ عَالِمُ الْغَيْبِ وَالشَّهَادَةِ ۖ هُوَ الرَّحْمَـٰنُ الرَّحِيمُ
“On je Allah, Tisti, poleg Katerega ni drugega boga, Poznavalec vsega nevidnega in vidnega.” (Sura Al-Hašr, 59:22)

2. Verovanje, da je vse, kar bo obstajalo, po Svojem predhodnem znanju zapisal v Ohranjeno ploščo (Knjigo odredbe). Allah pravi:

مَا أَصَابَ مِن مُّصِيبَةٍ فِي الْأَرْضِ وَلَا فِي أَنفُسِكُمْ إِلَّا فِي كِتَابٍ مِّن قَبْلِ أَن نَّبْرَأَهَا
“Ne Zemlje ne vas ne zadane prav nobena nesreča, ki še ni (zapisana) v Knjigi, še preden jo ustvarimo.” (Sura Al-Hadid, 57:22)

Poslanec (mir in blagoslov z njim) je v zvezi s tem rekel: “Allah je zapisal mero vseh stvari o stvaritvah, petdeset tisoč let preden je ustvaril nebesa in Zemljo.” (Sahih Muslim: 2653)
3. Verovanje, da je Allahova volja neomajna in je ne more onemogočiti ali ji kljubovati prav nobena sila. Zares se vse dogaja po Njegovi volji. Kar hoče, se zagotovo zgodi in česar noče, se nikakor ne more zgoditi. Allah pravi:

وَمَا تَشَاءُونَ إِلَّا أَن يَشَاءَ اللَّـهُ رَبُّ الْعَالَمِينَ
“Toda vaše želje so pokorne volji Allaha, Gospodarja svetov!” (Sura At-Tekvir, 81:29)

4. Verovanje, da je Allah stvarnik vsega, da je edini stvarnik, poleg katerega ni nobenega stvarnika, da je vse, kar obstaja, ustvaril On, in da ima moč nad vsemi stvarmi. Allah pravi:

وَخَلَقَ كُلَّ شَيْءٍ فَقَدَّرَهُ تَقْدِيرًا
“On je vse ustvaril in vse popolno in natančno določil.” (Sura Al-Furkan, 25:2)
Človek ima svobodno voljo, svobodno izbiro in možnost, da stori, kar hoče

Verovanje v Božjo odredbo na nikakršen način ne namiguje, da ljudje nimajo svobodne volje ali da ne morejo izbrati svojih lastnih dejanj. To je dokazljivo z islamskimi tekstualnimi dokazi, kakor tudi s konkretnimi dokazi iz stvarnega sveta.
Allah pravi:
“To je Dan Resnice! Pa naj si, kdor hoče, poišče zatočišče pri svojem Gospodarju!” (Sura An-Naba’, 78:39)

O človekovi moči in volji, da stori, kar hoče, Allah pravi:
“Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti. Njej pripada, kar si je dobrega zaslužila, in v pogubo ji je, kar si je slabega prislužila.” (Sura Al-Bakara, 2.286)

Na osnovi konkretnega dokaza iz stvarnega sveta, vsaka oseba ve, da ima svobodno voljo in sposobnost narediti, kar hoče. S tem lahko izbira med stvarmi. Nekatere stvari lahko naredi prostovoljno, kakor je hoja, vendar nikakor ne more prostovoljno narediti nekaterih drugih stvari, kakor sta drhtenje ali nepričakovan padec. Ostaja izjava, da se človekova volja in sposobnost lahko zgodita le po volji in sposobnosti Vsemogočnega Allaha. Allah pravi:
“To je napotilo svetovom za tiste med vami, ki si želijo prave poti. Toda vaše želje so pokorne volji Allaha, Gospodarja svetov!” (Sura At-Takuir, 81:27-29)
Uporaba Božje odredbe kot izgovor za delanje grehov

Obveza izvrševanja verskih dolžnosti, držanje za božje ukaze in izogibanje božjim prepovedim je pogojena s človekovo svobodno voljo in sposobnostjo, da naredi, kar izbere. Zato bo kreposten nagrajen za izbiro poti pravičnosti, slab pa bo kaznovan za izbiro poti hudobnosti.

Vsemogočni Allah nam ne vsiljuje dolžnosti, ki so nad našimi zmožnostmi, in za nikogar od nas noče, da bi zanemaril svojo versko dolžnost z uporabo božje odredbe kot izgovora.

Poleg tega nam je Allah podaril svobodno voljo in sposobnost izbire svojih dejanj ter nam jasno pokazal pot pravičnosti in tudi tisto hudobnosti. Torej, če se ne pokorimo Allahu, takšna nepokornost prihaja le po naši izbiri in zato bomo morali nositi posledice te izbire.
40